Pobegnila iz Rusije in pristala v Orbanovi mali Rusiji

''V prsih me stiska od bolečine in strahu, ko vidim, da Madžarska, država, kamor sva se zatekla pred vse večjim sovraštvom do pripadnikov skupnosti LGBTIQ+, postaja vse bolj podobna Rusiji. Ko sva prišla, sva menila, da se bova tukaj ustalila. Za zmeraj. Po desetih letih se sprašujeva, ali bova lahko ostala ali bova morala drugod ponovno začeti graditi življenje od temeljev.'' S temi besedami me na vratih doma, ki sta si ga z Andrejem Silko ustvarila na madžarskem podeželju, 80 kilometrov iz Budimpešte, zaskrbljeno sprejme Fuad Imanoff.

Bil je vroč junijski dan, v katerem sta se nekaj dni pred Parado ponosa v Budimpešti, ki jo je madžarska oblast, pod pretvezo zaščito otrok, prepovedala in hkrati v duhu nedavno sprejete zakonodaje napovedala visoke kazni za organizatorje in udeležence, moja sogovornika spraševala, kaj z udeležbo postavljata na kocko. ''Še bolj kot denarne kazni naju skrbi, da nama jeseni pristojni organi ne bi podaljšali dovoljenja za bivanje v državi. A če sva še pred dnevi, ko si naju poklicala, da prideš, kolebala, ali naj greva, sva zdaj odločena: Greva! Če bova tiho in če bodo tiho tudi drugi prebivalci, bo Madžarska v kratenju pravic in svoboščin postala enaka Rusiji. Tega obdobja si ne želiva podoživeti še enkrat, tega ne privoščiva nikomur,'' poudari Andrej.

Andreja in Fuada sem spoznala pred tremi leti v Ceglédu, manjšem mestu, južno od madžarske prestolnice, ko sem kot novinarka poročala o ukrajinskih beguncih na Madžarskem. Par je, skupaj s prijateljico Gulnaro, Rusinjo po narodnosti, ukrajinskim beguncem pomagal s hrano, obleko in tudi prenočišči. Andreja, prav tako ruskega državljana, ki je po očetu ukrajinskih korenin, sta poleg že omenjene sovražnosti leta 2015 iz Rusije odgnala tudi vse glasnejša vojna retorika in rusko zavzetje Krimskega polotoka. Andrej je v zadnjih letih, odkar je Rusija napadla Ukrajino, večkrat, javno na enem od družbenih omrežij, zapisal, da ga je sram, da je Rus. Posledice: v domovini je izgubil kar nekaj prijateljev.

Dvojno življenje

Oba priznavata, da sta se ob prihodu na Madžarsko morala privajati na svobodo, ki se jima je v tistem trenutku ponudila. ''Če si gej, si v Rusiji prisiljen živeti dvojno življenje. Prikrivati, kdo si, če ne želiš občutiti posledic. Ko sva zaživela skupaj in sem najel stanovanje, je moral Fuad vsakič, preden je prišel na obisk lastnik, oditi iz stanovanja ali se umakniti v drugo sobo, da ga ni videl. Tudi v službi, kjer sva takrat delala, nisva razkrila, da sva par. Si predstavljate, kakšne izgovore sva si morala pripraviti, da ni nihče posumil, zakaj greva sočasno na dopust na isti konec sveta?''

Sčasoma so se začeli tudi napadi na lokale, prijazne do skupnosti LGBTIQ+, in neredko se je zgodilo, da je bil kdo v lokalu tudi napaden," pripoveduje Andrej, ki se še dobro spomni, kakšno olajšanje je sledilo po prihodu v Budimpešto.

Madžarsko sta izbrala iz ekonomskih razlogov, saj nista imela veliko prihrankov. Andrej, matematik po izobrazbi, je našel delo v IT-podjetju, Fuad je nadaljeval ustvarjanje glinenih izdelkov.

"Moj bog, sem pomislil, tu se mi ni treba skrivati. Moji kolegi cenijo mojega partnerja in naju celo vabijo na obiske," se Andrej spominja prvih občutkov sprejetosti. Ozirajoč se v prva leta življenja v novi državi, sta kar nekaj časa imela tudi občutek, da je okolje iz leta v leto bolj sprejemajoče, vključujoče.

"Spomnim se, da je bila prva parada ponosa na Madžarskem, ki sva se je udeležila, leta 2016, izvedena v strogo varovanem in z ograjami zagrajenem kordonu, iz katerega kljub visoki vročini vse do konca povorke nisi mogel izstopiti, prav tako se med potjo nihče ni mogel pridružiti. Nato se je vsako leto ta prostor nekoliko širil, zaščitne ograje so bile le na križiščih in zadnja leta, razen policijskega varovanja, ni bilo postavljenih nobenih zaščitnih ovir. Tudi na uradu za migracije, kamor hodiva vsaki dve leti urejat dokumente, prva leta nikjer ni bilo zaslediti informacije, da je mogoče skleniti partnersko zvezo. Danes je ta informacija sicer navedena v oklepaju, a jasno vidna na spletnih straneh urada," razlaga Fuad, medtem ko mi postreže s slivovo pito, ki jo je pripravil.

Sam je izdelal tudi keramične ploščice, ki krasijo steno v kuhinji, del kopalnice in keramični umivalnik. Njegovi so krožniki, skodelice za čaj in kavo ter okrasne luči. V kraju, v katerem živita, sta v glavnem obdana s starejšimi sosedami. ''Prijazne so. Tudi v kraju nimava težav zaradi svoje spolne usmerjenosti. Vsaj midva jih ne zaznava. Mogoče naju kdo ogovarja, vendar tega ne veva, saj nama madžarščina še vedno predstavlja veliko oviro,'' sta si enotna.

Strah je zlezel pod kožo

Pred tremi leti sta po spletu sklenila zakonsko zvezo v ameriški zvezni državi Utah. Madžarski migracijski organi so njun zakon brez kakršnihkoli vprašanj priznali kot partnersko skupnost. Pa vendarle prav skozi javni diskurz vladajoče stranke Fidesz in njej podrejenih medijev ter tudi sprejete zakonodaje zaznavata, da okolje postaja vse manj prijazno do skupnosti LGBTIQ+.

Fuadu zakonodaja, sprejeta pod pretvezo zaščite otrok, s katero se po ruskem vzoru prepoveduje promoviranje homoseksualnosti tako v izobraževalnih ustanovah kot oglaševanje vsebin LGBTIQ+ v medijih, in sicer v javnih ustanovah, povzroča nelagodje. ''Kaj sploh je propagiranje vsebin LGBT? Sam imam tečaje oblikovanja z glino, na katere občasno pride tudi kakšen otrok, mladostnik. Kaj če me kdo prijavi, da sem gej? Ali me lahko obtožijo, da na tečajih propagiram homoseksualnost? Kako se bom branil? Nečakinja, ki je trenutno na obisku pri nama, je na srečo dopolnila 18 let, a kaj, če bi bil ta zakon v veljavi, ko še ni bila polnoletna. Ali bi naju lahko obtožili propagande, ker je bivala pri gejevskem paru?'' je vse bolj obupan Fuad, medtem ko Andrej doda: "Ničesar posebnega ne želiva in ne pričakujeva. Želiva samo mirno živeti svoja življenja, včasih vesela, včasih žalostna, reševati težave, delati, se sprostiti, družiti s prijatelji, sodelavci, ne da bi bilo komurkoli mar za najino spolno usmerjenost!''

Kljub temu da sta pred desetimi leti kot istospolno usmerjeni par zadihala svobodo, Andrej na vprašanje, ali se sprehajata z roko v roki, odgovori nikalno. "Še na paradi to storiva le za nekaj trenutkov. Življenje v Rusiji je pustilo posledice, strah je zlezel pod kožo, zato se mi zdi toliko bolj grozno, da se zdaj tudi na Madžarskem, ki je članica EU, prostor svobode oži. Človek v Rusiji dejansko nikoli ni bil svoboden, oblast je vedno imela nekakšen nadzor, medtem ko so na Madžarskem, po koncu enopartijskega sistema, vendarle zadihali svobodno. Zato je toliko težje. Nekateri najini prijatelji, Madžari, ki jim je še težje, saj živijo v istem okolju s sorodniki, se iz strahu pred odzivi ne želijo razkriti. Tudi sicer se mi zdijo Madžari precej zaprti."

Evropske vrednote in konformizem

Zaradi nestrpnosti in sovražne kampanje, ki poskuša člane skupnosti LGBTIQ+ prikazati kot neželen člen v madžarski družbi, se sprašujeta, kako naprej in predvsem, če bosta morala oditi, kam. ''Razočaran sem nad delovanjem evropskih institucij. Ko sva se preselila na Madžarsko, sem bil prepričan, da države EU delijo skupne evropske vrednote in da se bodo pristojne evropske institucije v primeru spodkopavanja teh vrednot in kršitve zakonodaje odzvale. Pa vidimo, da ni tako. Ali to pomeni, da bodo, če bo v kateri od držav EU na oblast prišel diktator, fašist, v teh istih institucijah zgolj skomignili z rameni in rekli: Sami rešite problem!'' je ogorčen Fuad.

Andreja in Fuada vznemirja tudi pasivnost Madžarov, ki se kljub vse slabšemu življenjskemu standardu ne uprejo. Ne zahtevajo sprememb. ''Že nama, ki imava dohodke nad povprečjem, je vse težje. Kako preživijo najine sosede, mi ni jasno, saj je inflacija ena najvišjih med državami EU, prav tako velja Madžarska za eno najrevnejših držav. Ne razumem tega, kakor tudi ne razumem tistih v Rusiji, ki imajo možnost, a še vedno vztrajajo tam. S tem podpirajo Putinovo politiko,'' se priduša Andrej, ki pravi, da je zaradi odkrite kritike ruske agresije na Ukrajino ostal že brez več prijateljev v domovini. ''Konformizem pri ljudeh je velika težava. Ne želijo tvegati, izgubiti, kar imajo, čeprav mogoče s tistim niso zadovoljni, in to je žalostno. To vzdržuje avtoritarne in diktatorske sisteme na oblasti,'' je prepričan Andrej, ki gejevskih prijateljev v Rusiji prek komunikacijskih kanalov ne sprašuje o tej temi. ''Še preden sva odpotovala, sem jim jasno povedal, da se o tem ne bomo pogovarjali, saj nikoli ne veš, kdo lahko vidi našo komunikacijo. Ne želim, da bi bil kateri od mojih prijateljev zaradi tega aretiran, pretepen ali kakorkoli drugače kaznovan, še posebej zdaj, ko so tudi nevladne organizacije LGBT v Rusiji označene za ekstremistične.

Dva dni po našem srečanju sta se Andrej in Fuad udeležila največje parade ponosa v zgodovine Budimpešte. Več kot 200.000 udeleženk in udeležencev je s tem izrazilo ne le solidarnost in podporo skupnosti LGBTIQ+, temveč tudi jasno sporočilo madžarskemu predsedniku vlade, Viktorju Orbánu, da so siti tiranije, v katero jih je popeljal v petnajstih letih. ''Tako srečna sva, da sva bila del te velike množice. Upava, da je to začetek nečesa, kar bo Madžarski pomagalo k spremembam,'' sta mi sporočila.